Pravi kostanj sorte marsol in marval z navodili za sajenje


Kostanj
(Castanea sativa)
  • Marsol je pravi kostanj francoske sorte, naravni križanec evropskega in japonskega kostanja. Raste zelo bujno, precej pokončno.
     
    Rodnost je srednja. Odporen proti spomladanskemu in jesenskemu mrazu in malo občutljiv za črnilovko.
    Cveti zgodaj. 
     
    Oprašuje ga sorta precoce migouele in še nekatere druge. Zori v začetku oktobra. V ježici razvijejo dva do trije normalni plodovi, ki so okroglasto trikotne oblike, svetle rdečkasto rjave barve.
    Tehtajo povprečno 13 -15 g (80 - 67  plodov v 1 kg).
      
  • Marval je pravi kostanj francoske sorte, naravni križanec evropskega in japonskega kostanja. Drevo je srednje bujne, rahlo pokončne rasti. Cveti srednje zgodaj. Oprašujeta ga sorti precoce migoule in marigoule. Zori v drugi dekadi oktobra.

    V ježici sta en ali dva normalno razvita ploda, redkeje trije. Plod je zelo velik, v povprečju tehta 15 - 17 g (67 - 59
    plodov v 1 kg).

    Je široko eliptične trikotne oblike, svetleče, temno rjavo rdečkaste barve, z rahlimi prizami. Najmanj 95 % plodov je monoembrionalnih. Testa se ne zajeda v jedro.
NAVODILO ZA SAJENJE
- Razdalja sajenja 10 x 10 m ali več.
- Sadilna jama za pravi kostanj naj bo široka 1m in globoka 0,5m.
- Sadike sadimo enako globoko kot so bile posajene v drevesnici.
- Priporočljivo je sajenje v zaščitno mrežo proti voluharju.
- Priporočljivo je dodajanje humusa dobljenega izpod kostanjevih dreves.
- Korenine zasujemo s humuzno zemljo brez dodajanja gnojil.
- Zemljo, pripravljeno za pravi kostanj z rokami ali nogami pritisnemo h koreninam.
- Morebitni hlevski gnoj (2-3 vile) dodamo tik pred dodajanjem zadnjih 2 cm plasti zemlje. Gnoj ne sme priti v stik s koreninami oziroma s samo rastlino.
- Mineralno (umetno) gnojilo ob sajenju ne smemo dodajati. Uporabimo ga lahko šele tretje leto po sajenju.
- Sadike za pravi kostanj po sajenju po potrebi zalijemo z vodo.
Sadike so slovenskega porekla, pridelane v drevesnici Barbo v Mirni Peči na Malem Kalu 11.
          Pravi kostanj v vrtu   (članek za revijo GAJA)

Rastišče in pogoji za gojenje

 Kostanj porebuje za nemoteno rast in rodnost vlažno in toplo klimo ter dovolj sončne svetlobe. Pomemben dejavnik, ki določa območje uspevanja kostanja, pa je vsebnost kalcija (Ca Co3) v tleh. Apnenčasta, težka in  neodcedna tla niso primerna za gojenje kostanja. Kostanj je daljnji »sorodnik« bukve, hrasta in breze, zato lahko preprosto po prisotnosti teh drevesnih vrst ocenimo primernost lokacije za zasaditev sadik kostanja. Nabiranje plodov v naravi je vse bolj oteženo tako z uveljavljanjem lastniških pravic, kot tudi zdesetkanih rastišč zaradi kostanjevega raka.

Z zasaditvijo cepljenega kostanja pa dobimo v vrt tudi estetsko lepo drevo, ki s svojo veličino daje senco in celo zaščito objektom pred vedno pogostejšimi neurji. Kostanj je stoletno drevo, ki nam zaradi svoje občudovanja vredne velikosti in dolge življenske dobe daje dodatno odgovornost pri izbiri lokacije.

 Kostanj lahko uspešno gojimo v večjem delu Slovenije. Upoštevati pa moramo, da bo sadika posajena v ustrezno zemljo, rastoče drevo pa bo imelo dovolj sončne svetlobe in življenskega prostora za nemoteno rast.

 Sajenje in posebnosti

 V osnovi je sajenje sadik cepljenih kostanjev podobno sajenju sadik ostalih sadnih vrst. Posebej pa bomo opozorili na posebnosti, ki jih velja upoštevati.

 Pri izbiri sadilnega mesta upoštevamo bodočo velikost drevesa. V primeru sajenja večjega števila rastlin naj bodo razdalje med njimi  minimalno 8 m. Nekaj let lahko v tem medprostoru gojimo tudi kako drugo sadno vrsto.

 Sadilna jama naj bo raje nekoliko večja kot pri sajenju ostalih sadnih vrst: 1,5 m premera in globoka 80 cm. Če obstaja sum na prisotnost kalcija v tleh, priporočamo zamenjavo zemlje v sadilni jami. Pazimo, da morebitno dodano brezdušično mineralno gnojilo v nobenem primeru ne pride v neposreden stik z koreninami. Sadiko posadimo enako globoko kot je rasla v drevesnici ali rahlo globlje. Po sajenju cepljeno mesto pred kostanjevim rakom zaščitimo tako, da ga zasiplemo z rahlo zemljo (to je sicer v popolnem nasprotju s sajenjem ostalih sadnih sadik). Ob sajenju h koreninam dodamo humus, po možnosti dobljen izpod kostanjevihdreves.

 Pomembno pravilo za uspešno sajenje je tudi čim krajša pot od drevesnice oziroma od prodajalca do sajenja in dobra zaščita korenin med transportom. Uporaba zaščitne mreže proti voluharju je priporočljiva. Ravno tako po sajenju zaščitimo nadzemni del rastline, katerega pogosto obdela divjad z brušenjem rogov, nevarnost pa preti tudi od ostalih živali ter poškodb obdelovalnih strojev, najpogosteje kosilnic. Uporabimo lahko žično mrežo s katero objamemo sadilni kol in samo sadiko, ali pa povežemo tri, štiri količke okoli sadike.

 Razmnoževanje in sorte

 V naravnih rastiščih kostanjeva drevesa zrastejo iz odpadlih plodov, ki so se pred tem ob cvetenju naravno skrižala. Rastline potomke se v vsakem primeru razlikujejo od matične rastline, tudi če posadimo najlepše in najdebeljše plodove. Rastline zrasle iz takih plodov, bi imele zopet spremenjene lastnosti. Zato je cepljenje kot zanesljiv prenos željenih lastnosti, tako kot pri večini sadnih rastlin, najboljši način razmnoževanja. Z odbiranjem in načrtnim križanjem nastajajo nove sorte, ki se med seboj razlikujejo po določenih lastnostih kot so: barva plodov, velikost, rodnost, čas zorenja...S cepljenjem tudi pri kostanju vplivamo na hitrejši pričetek rodnosti kot pri necepljenih drevesih iste starosti. Tako dobimo prve plodove že kako leto po sajenju, seveda pa mora miniti nekaj let, da drevo naredi krošnjo, ki bo dala dovolj plodov za prvo peko, nato pa bo le teh vsako leto več.

 V Sloveniji se načrtno dela pri izbiri kostanjev v naravnih rastiščih s ciljem priti do domačih sort kostanja. Vendar je postopek dolgotrajen, zato bomo do takrat v Sloveniji razmnoževali pri nas že dobro preizkušene odbrane francoske sorte kostanjev.

 MARSOL: Raste zelo bujno in precej pokončno. Je srednje občutljiv na kostanjevi rak, odporen pa proti spomladanski pozebi in jesenskemu mrazu. Zori v začetku oktobra. V ježici se razvijeta dva do trije normalni plodovi, okroglasto trikotne oblike, svetleče rdečkastorjave barve.

 MARAVAL: Drevo je srednje bujne, rahlo pokončne rasti. Občutljiv je na kostanjevi rak, a odporen proti spomladanskemu in jesenskemu mrazu. Zori v drugi dekadi oktobra. V ježici sta en do dva normalna plodova. Plod je zelo velik. Je široko eliptično trikotne oblike, svetleče temno rjavordečkaste barve.

 BOUCHE DE BETIZAC: Drevo je srednje bujno in pokončno. Občutljiv je za spomladanske pozebe in dokaj odporen na kostanjevega raka. Zarodi zgodaj nato rodi redno in dobro. Zori konec septembra oz. začetek oktobra. Razvije dva normalna plodova v ježici. Plod je velik in ploščat, široko eliptične oblike, temno rdečkastorjave barve.

 PRECOCE MIGOULE: Drevo je srednje do šibke rasti, pokončne oblike. Rodi zelo dobro. Je srednje občutljiv na kostanjevega raka. Zori konec septembra. V ježici sta dva do trije normalno razviti plodovi. Plod je velik, trikotno eliptične oblike in svetlo mahagonijeve barve.

 Zaščita, morebitne težave, obrezovanje

 V poglavju o sajenju je bilo omenjeno, da je potrebna že ob sajenju zaščita koreninskega sistema pred voluharji ter nadzemnega dela  pred divjadjo.

 Posebno pozornost pa moramo že kmalu po sajenju nameniti skrbi za bolezni in škodljivce, ki napadajo drevesa kostanjev. Omenili bomo najnevarnejšo bolezen in najnevarnejšega škodljivca kostanjevih dreves, proti katerim za enkrat nimamo niti odpornih sort niti učinkovite fitofarmacevtske zaščite.

 KOSTANJEV RAK  V Slovenijo se je razširil iz Italije leta 1950. Bolezen napada lubje in kambijalni del pod njim. Lubje najprej nabrekne, nato spremeni barvo v bledo rumeno, kasneje lubje poka , nastanejo vidne rakaste rane. Prekine se pretok sokov tako, da se del nad napadenim mestom posuši. Suho listje in ježice jeseni ne odpadejo, ampak ostanejo na odmrlem delu preko zime. Trosi lahko prodrejo v rastlino le preko rane. Ker je v naravi nešteto možnosti za poškodbe lubja, je nevarnost stalna in velika.

 Kako si pomagamo?  Preventivno tako, da storimo kar največ, da ne pride do poškodb lubja. V kolikor se to zgodi, čim hitreje zamažemo nastale rane s cepilno smolo, to storimo tudi pri vsakem obrezovanju. V primeru poškodb po toči poškropimo drevesa z enim od bakrovih pripravkov. Redno pregledujemo drevesa, pri mlajših predvsem stebla ter opazujemo morebitno spremembo barve. Če opazimo napadeni del, ga izrežemo z nožem do povsem zdravega tkiva, zamažemo s cepilno smolo ter povijemo s trakom temne neprosojne barve. V kolikor  še vedno poteka pretok sokov ob poškodovanem delu, smo drevo oziroma del nad poškodbo tokrat rešili.

 KOSTANJEVA ŠIŠKARICA je nov nevaren škodljivec, ki se k nam prav tako kot nekoč kostanjev rak širi iz Italije. Pridelek na poškodovanih drevesih je lahko tudi do 70 % manjši. Trenutno je prisotna okužba kostanjev na skrajnem zahodnem delu Slovenije. Škodljivec povzroča na mladih delih rastline značilne šiške. Zaščita je otežena že zaradi velikosti dreves. V Sloveniji za enkrat nimamo nobenega insekticida registriranega za zatiranje kostanjeve šiškarice. Morebitne napadene poganjke je potrebno nemudoma odstraniti in zažgati. Na šiške v katerih so ličinke moramo biti pazljivi konec maja.

 Obrezovanje naj bo zaradi nevarnosti kostanjevega raka minimalna z odstranjevanjem predvsem bolnih ali poškodovanih vej. Kljub temu, da rane pri obrezovanju zamažemo s cepilno smolo je nevarnost okužbe s kostanjevim rakom z obrezovanjem povečana.

 Jesen je najlepša ob sladkem moštu in dišečem pečenem kostanju.

                                                                                                                                    Jože Barbo